Zgornji (pohodni) sloj parketa je vedno iz pravega lesa debeline najmanj 2,5 mm. Površina parketa je lahko obdelana že v tovarni (t.i. izgotovljeni parketi) ali pa se obdela šele po polaganju na tla. Površine parketa so na otip različne: gladke, krtačene, skobljane, s pobranimi ali ostrimi robovi, prečno žagane idr., obdelane so z laki, olji, voski idr. premazi. Različne površine in obdelave potrebujejo različno vzdrževanje. Parket se polaga z lepljenjem na tla ali plavajoče na podlogo (podobno kot laminat).

Od izgotovljenih parketov se največ uporabljajo dvoslojni in troslojni (panelni) parketi. Osnovna razlika med njimi je v njihovi sestavi, dimenziji in načinu polaganja. Oboji so primerni za polaganje na talno gretje, v kolikor gre za primerno lesno vrsto (npr. hrast, jesen idr.) in če debelina parketa ne presega 15 mm. Pomembna je tudi sestava (zgradba) parketa po debelini, saj spodnji sloj parketa bistveno vpliva na dimenzijsko stabilnost parketa.

dvoslojni parket

troslojni parket

troslojni panelni parket

Med površinsko neobdelane parkete sodijo masivni (klasični) parketi, lamelni parketi (kocke, angleški vez paralela), tehno/kant parketi, lam in ladijski pod. Ti parketi so po celotni debelini iz enega kosa lesa, razlikujejo pa se po velikosti in debelini deščic. Večina lesov se lahko polaga na talno gretje do 27 ͦ C, vendar njihova debelina naj ne presega 15 mm. Ti parketi so običajno dimenzijsko manj stabilni od večslojnih parketov. Vedno pogosteje so tudi ti parketi površinsko obdelani že v tovarni.

klasični parket hrast

lamelni parket hrast (kocke)

tehno-kant parket

ladijski pod